Čebele in koronavirus

Pred leti mi je zdaj že pokojna zdravnica dr. Majda Kurinčič Tomšič podarila francosko knjigo z naslovom Ces pollens qui nous soignent ( slov. Cvetni prah skrbi za nas), delo znanega raziskovalca in čebelarja Patrice Percie du Serta in založbe Guy Trédaniel iz Pariza. Avtor v uvodu opisuje, kako je neke pomladi zbolel za nevarnim vnetjem pljuč. Visoka vročina ga je priklenila na posteljo, da ni mogel ničesar postoriti pri čebelah. Antibiotiki, ki mu jih je prinašal zdravnik, niso učinkovali, ker je bil povzročitelj obolenja očitno virus. Potem se je spomnil, da ima na vrtu ob hiši nekaj panjev čebel z vgrajenimi smukalniki za cvetni prah v podnicah. Osmukalne mrežice so bile vse dvignjene, tako da so čebele neovirano prehajale v panj in ves svoj tovor na nožicah varno odlagale v celice. Vreme je bilo za tisti čas nenavadno toplo in sončno. Nedaleč od njegovega doma so ob potoku cvetele bele  vrbe in vabile čebele na pašo. Tedaj ga je prešinilo, da bi mu pri ozdravljenju vnetja pljuč morda lahko pomagal cvetni prah vrbe, ki vsebuje salicin, ta pa je del surovine za aspirin. V ponedeljek naslednjega tedna se je z zadnjimi močmi privlekel do panjev, aktiviral osmukalne mrežice in se spet vrnil v posteljo. Čebele so morale zdaj prehajati v panje skozi 5 milimetrov velike odprtine, pri čemer so pri vsakem prehodu z nožic izgubile del svojega tovora, ki je padal v predal pod osmukalno mrežico. Zvečer je mož ponovno prišel k panjem in iz predalčkov pobral osmukani cvetni prah. V vsakem predalčku ga je bilo okoli 50 gramov. Nato je ves cvetni prah, ki je imel prijeten okus, s slastjo pojedel. Postopek je ponavljal vse naslednje dni, dokler ni proti koncu tedna vročina popustila. Tedaj je začutil silno željo, da bi obiskal čebele na ostalih, bolj oddaljenih stojiščih in da bi pri njih opravil prvi pomladanski pregled. Zaradi bolezni jih je nekoliko zanemaril, zdaj pa je bilo treba zamujeno čim prej nadoknaditi. Začel je s pregledovanjem, toda kmalu se je pokazalo, da je sicer že zdrav, vendar še nima dovolj moči za tako težko fizično delo, kot je dvigovanje naklad. Vrnil se je domov in še nekaj dni počival ter redno užival cvetni prah, dokler si njegov organizem ni popolnoma opomogel. Po tej izkušnji se je začel intenzivno ukvarjati s preučevanjem tega zanimivega čebeljega pridelka in rezultat njegovih raziskav je zgoraj omenjeno knjižno delo.

To je samo kratek odlomek iz moje najnovejše knjige z naslovom Moje življenje s čebelami, ki je pravkar izšla v samozaložbi.

Ob sedanji pandemiji se sprašujem ali bi lahko cvetni prah pomagal tudi obolelim za koronavirusom. Vrbe so pri nas začele cveteti in tisti čebelarji, ki imamo smukalnike, bi ga lahko začeli zbirati. Teden, ki je za nami, je bil idealen za smukanje cvetenega prahu. Ob rekah in potokih trenutno bogato cveti siva vrba (Salix eleagnos). Mrzli dnevi, ki prihahajo, bodo pašo čebel na njej prekinili, toda na srečo ji bo sledilo cvetenje bele vrbe (Salix alba), ki je trenutno še v mirovanju. Ob morebitnem lepem vremenu si lahko obetamo, da bodo čebele nabrale nekaj cvetnega prahu tudi za nas. Količine verjetno ne bodo velike, toda kar bomo zbrali, bo dobrodošlo. Z njim si bomo krepili odpornost proti virusom, lahko pa bomo pomagali tudi tistim znancem in prijateljem, ki so se z njim okužili.

Franc Šivic