Prispevek pokojnega Janeza Žontarja v SČ št. 12 iz leta 1948
Naši sestanki : Družina je uvedla za člane redne sestanke , ki se vrše vsak mesec ali dva od pomladi do jeseni, ko se delo pri čebelah konča. Navadno se vsak sestanek vrši pri drugem čebelarju. To pa zato, da pride nas več čebelarjev skupaj, da si ogledamo drugo za drugim vsa čebelarstva naše družine in da ima vsakokrat drug čebelar malo več poti k sestanku. Že na občnem zboru določimo čas in kraj sestankov. Na vsak sestanek pa kljub temu povabimo vse čebelarje še pismeno. S tem preprečimo izgovore, da za sestanke niso vedeli ali pa so nanje pozabili. Sestanki so ob nedeljah popoldne. Začetek je ob 14.oo uri, tako, da tudi oddaljeni čebelarji laho pridejo pravočasno. Na dnevnem reduu je skoraj vedno kratko, za tisti mesec primerno predavanje o čebelarstvu, ki ga ima ponavadi tajnik družine. Potem pridejo n vrsto okrožnice in navodila podružnice, odnosno čebelarske zadruge. Končno pa si ogledamo čebelnjak in čebelarstvo čebelarja, pri katerem se sestanek vrši, nakar sledi prosti razgovor. Že ta razpored kaže, da je snovi za eno popoldne dovolj. Koliko zanimivih in poučnih stvari vidimo in izvemo na teh sestankih. Kljub temu, da imamo vsi čebelarji enotne panje in tako rekoč enotno čebelarjenje, dela vsak kolikor toliko po svoje. Enemu se obnese ta , drugemu druga stvar. Kar vidimo in zvemo na sestanku, doma sami poskusimo in se tako čedalje bolj izpopolnjujemo. Pregovor pravi, da vsi ljudje vse vedo. Nič ni čudnega potemtakem, da morejo biti ti sestanki tudi za starejše in izkušene čebelarje zanimivi. Jaz se jih redno udeležujem, a ne morebiti zato, da bi koga kaj naučil, pač pa zato, da bi se česa naučil. Saj sem pouka potreben kot berač zimske suknje. Koliko poučnih dogodkov in zlatih čebelarskih resnic, ki bi ostale drugače za vedno pozabljena, pride tu na dan. Žal, da je tudi tu često opaziti, kako malo je zavednosti in zanimanja med čebelarji. Kljub temu, da so vsi pravočasno obveščeni o sestankih, se jih udeleži v najboljšem primeru polovica članov, včasih še manj. Res je da dela nikoli ne zmanjka, toda vsaj eno nedeljsko popoldne na mesec bi lahko vsak žrtvoval strokovni izobrazbi. Za vzgled bi nam morali biti tisti čebelarji, ki ne zamude nobenega sestanka, pa naj bo kadarkoli in kjer koli. A to so največkrat, ki imajo že dolgoletne čebelarske izkušnje za sabo in vso čebelarsko znanost v mezincu. Venda se ne ustrašijo večurne hoje, samo, da se lahko kaj pogovorimo s svojimi tovariši o ljubljenih čebelicah.. Če bi bili zidi osatali čebelarji tako zavedni, bi prav lahko doseli v novem letu, v katerega vstopamo, stoodstotno udeležbo na sestankih. Verjemite mi, da se tega ne bo nobeden bolj veselil, kot odbor družine. Če bo tako, se bo tudi bilj potrudil, da bodo sestanki še bolj zanimivi. Povabil bo nanje predavatelje od drugod, ker bo vedel, da ne bodo prišli predavat stenam ali panjem v čebelnjaku. Virmašan |