Zgodovina loških čebelarjev

Foto: Aleš Demšar

Staroselci so v naših krajih čebelarili že od nekdaj. V Škofji Loki imamo srečo, da sledimo samim začetkom in razvoju čebelarstva na Slovenskem, pravzaprav kar v Evropi. Za to imenitno čebelarsko dediščino se lahko zahvalimo visoki stopnji organiziranosti in gospodarjenju v škofjeloškem gospostvu freisinških škofov in relativno dobri ohranjenosti arhivskega gradiva. Znano je, da so si Slovani v stari domovini, ker niso imeli hmelja in trte, opojno pijačo delali predvsem iz medu. Medu, nabranega od divjih čebel pa ni moglo biti dovolj za take namene. Zato so čebele pričeli gojiti sami. Da to razmišljanje ni povsem brez osnove, lahko sklepamo iz kasnejše darilne listine, iz leta 1002, kralja Henrika II. Freisinškemu škofu Goteschalku, kjer so med volili omenjeni tudi dohodki čebelje paše. Očitno so škofovi uradniki tedaj že vedeli za čebelarjenje Ločanov in to dejavnost tudi navedli v listini, ki je bila osnova za dajatve, danes bi rekli, davek na dohodek. Vabljiva misel, biti pred tisoč leti v samem vrhu čebelarske Evrope! Tudi v urbarju škofjeloškega gospostva iz leta 1291 so dajatve v medu in vosku že navedene. To se pravi, da so gozdni čebelarji tedaj že čebelarili, ne samo pobirali med, saj je bilo možno predpisati dajatev le na osnovi preverljivih podatkov. Zanimivo, da v istočasnih ohranjenih dokumentih sosednjega gospostva briksenških škofov v Blejskem gospostvu, tam niso zapisane dajatve v medu ali vosku. To nam da slutiti visoko razvitost loškega čebelarstva v takratnem času.

Loško čebelarstvo se je v srednjem veku razvijalo v stoječih ali ležečih prisekanih votlih deblih, panjih dobesedno. Od 15. stoletja dalje, so obširna ajdova polja omogočala čebelarjem bogato jesensko pašo (ajda je prišla v naše kraje šele po turških vpadih, na koncu srednjega veka). S tem se je  aktivnost loškega čebelarstva močno razmahnila, razvijali pa so se tudi panji. Namesto prvotnih panjev, korit in polklad, so začeli čebelarji uporabljatipanje zbite iz desk. V urbarju škofjeloškega gospostva, so bili leta 1501 desetini podvrženi tudi čebelji panji. Največ se je čebelarilo v Poljanski dolini, predvsem v t.i. javorskem uradu.

Pomemben škofjeloški prispevek k evropskemu čebelarstvu je dal Martin Kuralt (1757 - 1845), duhovnik pesnik in publicist, pobudnik za zbiranje slovenskih ljudskih pesmi in čebelar, kateri je v letu 1807 v Lvovu na Poljskem natisnil tudi Janševo knjigo Popolni nauk o čebelarstvu, v takratni visoki nakladi 3.050 izvodov. Več kot sto naslednjih let so na škofjeloškem predvsem njegovi stanovski kolegi - duhovniki, ki so delovali na loškem, skrbeli za razvoj čebelarstva in bili njihov trdni temelj.

V 18. stoletju je celotno slovensko čebelarstvo doživelo silen razmah. Prej zelo preprosto čebelarjenje je doživljalo velike spremembe. Kranjskemu panju se je pridružil za takrat moderen panj s premičnim satovjem. S tem, da so pričeli izdelovati še satnice, se je čebelarjenje bistveno preusmerilo na premično satje, katero je bilo bolj prikladno predvsem za točenje medu. Med, ki so ga tako iztočili je bil čistejši in tudi manj dela je bilo potrebnega pri opravilu. Največ pa je bilo vredno, da so satje po točenju ponovno vračali v panj za nadaljnjo uporabo.

Foto: Aleš Demšar

Prelomnico v razvoju slovenskega čebelarstva je začrtalo Slovensko osrednje čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko, s sedežem v Ljubljani oz. Slovensko čebelarsko društvo s svojim glasilom Slovenski čebelar, katero je pričelo takoj izhajati -  leta 1898 in izhaja neprekinjeno še danes. Z branjem Slovenskega čebelarja so slovenski čebelarji hitreje slediti hitremu razvoju čebelarstva. Po vseh večjih krajih v Sloveniji so se pričele ustanavljati čebelarske podružnice, ki so poleg glasila Slovenski čebelar z raznimi shodi in predavanji širile čebelarsko kulturo med slovenskimi čebelarji.

Med prvimi so začutili potrebo po svoji organizaciji prav škofjeloški čebelarji. Šestega januarja leta 1905 se je na pobudo takratnega urednika Slovenskega čebelarja Franca Rojine, v prostorih Guzeljeve gostilne zbrala elita loških čebelarjev in ustanovila se je podružnica Slovenskega čebelarskega društva v Škofji Loki. Ustanovitev podružnice je bila objavljena v tretji številki Slovenskega čebelarja leta 1905. Ob ustanovitvi se je v podružnico vključilo 20 čebelarjev. Prvi predsednik je bil Primož Žontar, blagjnik in tajnik Matevž Vidmar, člani odbora pa Lovrenc Proj, Andrej Hafner in Anton Pevc. Podružnica v letih do konca druge svetovne vojne ni skrbela le za svoje čebelarje, ampak je s pisanjem strokovnih člankov v Slovenskem čebelarju zlasti pomagala tudi pri vzgoji mladih čebelarjev. Podružnica ni prenehala delovati niti med prvo svetovno vojno in po zaslugi vrlih voditeljev in čebelarjev, neprekinjeno deluje vse od ustanovitve pa do danes.

Se nadaljuje.

Op. Zgodovina loških čebelarjev je povzeta po knjižnem delu avtorja Janeza Mraka »80 let škofjeloškega čebelarstva« in knjižnem delu »Več kot sto let« urednika Alojzija Pavla Florjančiča s skupino avtorjev. Vsi so s svojim strokovnim in raziskovalnim delom pomembno pripomogli k raziskavi čebelarjenja na loškem v preteklosti, za kar se jim mlajši rodovi loških čebelarjev iskreno zahvaljujemo. S pomočjo teh avtorjev lahko danes vsi spoznavamo verodostojne informacije o zgodovini čebelarjenja na loškem. V kolikor bi kdo želel podrobnejše informacije, kot so navedene tukaj, sta obe knjigi dostopni v Čebelarskem društvu Škofja Loka, kjer jih je možno tudi dobiti.