Zagotavljanje rastlinske pestrosti loškega okolja

Na tem mestu vam predstavljamo aktivnosti Čebelarskega društva Škofja Loka, ki jih društvo izvaja za zagotavljanje čim večje biotske (rastlinske) raznovrstnosti škofjeloškega (in širšega) okolja.

V Sloveniji je okrog 1000 vrst rastlin na katerih lahko čebele nabirajo medičino, mano in cvetni prah. Le nekatere od njih so tudi gospodarsko pomembne za čebelarstvo. Akacija, javorji, smreka, kostanj in jelka so tiste, na katerih lahko čebele v času medenja naberejo za točenje ali še več nektarja oz. mane. V zadnjem obdobju se navedenim pridružujejo še nekatere industrijske rastline, kot je oljna ogrščica. Velika večina ostalih medovitih rastlin pa je takih, ki čebelam nudijo le dodaten oz. dopolnilen vir hrane. Pa vendarle niso nepomembne. Pravzaprav obratno. Vsak, čebelar prav dobro ve, kako zelo so te »anonimne« rastline pomembne za čebele in razvoj čebelje družine. Prve pričnejo cveteti že v zgodnji spomladi, zadnje jeseni ali pozimi sneg prekrije.

Preden nadaljujemo, si poglejmo, zakaj čebelarji ločimo rastline po tem, ali čebele na medovitih rastlinah nabirajo nektar ali mano, ali ne. Nektar ali medičina in mana sta namreč poglavitna vira sladkih tekočin in medu. Večina rastlin, ki rabi za opraševanje žuželke, ponuja le-tem nektar ali medičino. Nektar ali medičina je vodna raztopina sladkorjev, ki jo izločajo nektarne žleze. Te se ponavadi nahajajo na dnu cveta. Sladkorji, ki so prisotni v medičini, so običajno saharoza, glukoza in fruktoza. Te sladkorje tvori rastlina pri procesu fotosinteze, zato je izločanje nektarja močno odvisno od tega procesa. V toplih, sončnih in vlažnih dneh, ko je fotosinteza večja, je večje tudi izločanje nektarja. Izločanje nektarja neke rastline imenujemo tudi medenje. Večina medečih vrst rastlin najbolje medi v dopoldanskem času in okoli poldneva, le redke medijo v popoldanskem času. Poleg sladkorjev, ki so v medičini, privablja čebele še njihov vonj, ki ga lahko zaznajo na velike razdalje in pa barva. Tudi barvo lahko čebele zaznajo na večje razdalje, še posebej, če so cvetovi združeni v večje skupine ali če gre za sestoje cvetočih dreves. Za izločanje mane so pomembne žuželke iz reda Homoptera - Enakokrilci. To so predvsem razne vrste škržatkov (Auchenorrhyncha) in prsokljuncev (Sternorrhyncha), med katere spadajo uši in kaparji. Za vse te vrste je značilno, da imajo kljunec, s katerim sesajo rastlinske sokove. Sokovi so v rastlini pod določenim pritiskom (turgorjem), zato žuželki v večini primerov hrane niti ni potrebno sesati, ampak jo samo požira. Kljunec je navadno zgrajen iz dveh kanalov. Po prvem žuželka sprejema rastlinski sok, po drugem pa izloča slino, ki se na površini vbodnega mesta deloma strdi in oblikuje nekakšno cevko. Skozi to ranico pogosto pronica rastlinski sok še potem, ko se je žuželka že premaknila na drugo mesto. Telo kljunatih žuželk običajno izkoristi le nekaj odstotkov sladkorjev, ki jih dobi z rastlinskim sokom, ostale pa izloči bolj ali manj predelane v obliki drobnih kapljic - mane. V mani ostaja večina beljakovin. Precej večje spremembe doživijo sladkorji. Encimi, ki so v slini in črevesnih prebavnih sokovih, razgradijo sestavljene sladkorje v enostavne, v sadni sladkor (fruktozo) in grozdni sladkor (glukoza). Isti encimi so sposobni del enostavnih sladkorjev spojiti v višje sladkorje npr. melicitozo, fruktomaltozo in druge oligosaharide, ki jih pogosto najdemo v mani. Najpomembnejše drevesne vrste, na katerih se pojavljajo manine paše so: navadna jelka ali hoja, smreka, javorji, hrasti, navadni kostanj, lipa... Medeči škržatek pa sesa sokove tudi na številnih grmovnih in zelnatih vrstah. Pri nas so ga opazili na 89 različnih vrstah rastlin (vir: www.arboretum-vp.si/cebele). Iz mane in nektarja čebele v procesu nabiranja in skladiščenja pridelajo med, kateri je poleg cvetnega prahu, poglavitna prehrana čebel in čebelje zalege. Zato je za razvoj in preživetje čebelje družine ter posledično za uspešno čebelarjenje zelo pomembno, katere tovrstne rastline se nahajajo v okolju, kjer stojijo naši čebelnjaki. Tem rastlinam, na katerih čebele nabirajo nektar ali mano, pravimo tudi medovite rastline.

Škofjeloško okolje se nad biotsko pestrostjo res ne more pritoževati. Slovenija ima izredno visoko biotsko pestrost, v zahodnem predelu Slovenije, kjer je pestrost rastlinskih vrst med največjimi v državi pa se nahaja tudi škofjeloško območje. Ogromno raznovrstnih rastlin nas obkroža, ki bogatijo našo prelepo okolico. Seveda v prvi vrsti govorimo o slovenskih, avtohtonih rastlinah, poznamo pa tudi druge, tuje medovite rastline, katere smo ljudje prinesli in jih v našem okolju naselili oz. bolje posadili. Za čebelarje najpomembnejše so divji kostanj, akacija, amorfa, japonska sofora, evodija ter cela paleta manjših grmov in posameznih cvetlic.

Loški čebelarji navedenim medovitim rastlinam namenjamo posebno pozornost. V okolici Doma čebelarjev Brode smo že posadili več raznovrstnih medovitih rastlin. Skrbno izbrane sadike tako lesnatih rastlin kot manjših grmovnic, so bile posajene po celotni bližnji okolici doma čebelarjev. Največ jih je svoje mesto našlo na strmem pobočju med domom čebelarjev in bližnjim potokom, kjer si lahko ogledamo izredno bogato in pestro floro. Tekom celega leta cvetijo različni grmi in drevesa, ki s svojimi cvetovi vabijo tako čebele kot ljudi. Okolica Doma čebelarjev Brode se je v preteklih letih urejala in pripravljala za zasaditev novih rastlin, tako so bila že posajena drevesa akacije, amfore, evodije, kot druge manjše pritlikave vrste ter različni manjši grmi, kot so biserniki, pa rese, kovačniki, vrbe, bogovite in druge. Za prav vse pa je značilno, da gre za medovite rastline, se pravi za tiste, ki so čebelam in njim podobnim žuželkam, najbolj naklonjene. Poleg tega so po večini še okrasne rastline in kot take, prava paša za oči.

Japonski dresnik

Seveda smo pri svojem delu pazili, da nismo sadili tujerodnih invazivnih vrst rastlin, katere so marsikdaj najprej kot okrasne rastline lepšale parke in vrtove, zatem pa so se skozi ali pod ograjo izmuznile v naravo in se začele nenadzorovano širiti. Ker tovrstne rastline nimajo naravnih sovražnikov in rastejo tudi v najbolj nemogočih razmerah, so skoraj neuničljive. Zato kmalu zavojujejo mesta, na katerih so prej rasle domače, avtohtone vrste rastlin, ki zaradi divjaških invazivk propadejo. Kot primer lahko navedemoJaponski dresnik, ki je ena hujših nadlog, ki je v zadnjih nekaj letih pri nas zavojevala velike površine ob rečnih bregovih, železniških progah, smetiščih in na zapuščenih zemljiščih. S ciljem, da naše okolje še polepšamo in biotsko raznovrstnost rastlin še obogatimo, pri tem pa naši krajini ne delamo škode, smo loški čebelarji, vsa opravila izvajali pod budnim očesom vrtnarskega mojstra.

Čebelarsko društvo Škofja Loka pa tudi na druge načine sodeluje pri aktivnostih, ki še dodatno povečujejo rastlinsko pestrost loškega okolja. Tako smo v letu 2009 po celotnem območju, kjer se pojavljamo loški čebelarji, posadili več kot 100 sadik lipe. Lipe smo sadili v sodelovanju s Čebelarsko zvezo Slovenije in Javno svetovalno službo v čebelarstvu ter ostalimi partnerji, ki so sodelovali v programu projekta Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano »Skrb za ohranjanje podeželja: nakup medonosnih rastlin«. Program, katerega cilj je zasaditi čim več medovitih rastlin po vsej Sloveniji, je v letu 2009 omogočil, da po celotnem območju naše dežele posadimo sadike lipe, za katere vemo, da našim čebelam dajejo obilen in dokaj zanesljiv vir hrane.

Loški čebelarji izkoriščamo prav vsako priložnost, da še dodatno bogatimo že tako raznovrstno in prekrasno škofjeloško okolje. V ekološkem kmetijstvu, kamor smo usmerjeni tudi čebelarji velja splošno načelo, da je treba spoštovati vsako živo bitje: od najmanjšega mikroorganizma v tleh do najmogocnejšega drevesa, ki širi veje nad njim. Zato bi se moral vsak usmerjati k ohranjanju in, kjer je le mogoče, povečevanju pestrosti rastlin in živali, saj povečevanje rastlinskega življenja oz. ohranjanje naravne biotske raznovrstnosti spodbudno učinkuje na tako na produktivnost in moč čebelje družine, kot ugodno deluje tudi na drugih področjih živalskega in človeškega sveta. Zato čebelarji že od nekdaj dosežke svojega trdega dela ne vidimo le v zadovoljstvu tistih, ki uživajo naše pridelke, ampak tudi v potokih, na poljih, drevesih in gričih okrog sebe. Z drugo besedo, v neokrnjeni in bogati naravi, ki zagotavlja in omogoča razvoj in obstanek nas in naših čebel. Zato Čebelarsko društvo Škofja Loka poskuša spodbuditi čebelarje (in seveda tudi vse ostale), da bi povečevanju pestrosti biotske raznolikosti našega okolja namenili še več pozornosti. V ta namen v okolici Doma čebelarjev Brode sadimo medovite rastline, na naših spletnih straneh jih predstavljamo, vzgajamo in sadimo jih v okolici naših čebelnjakov, domov, sodelujemo z ljubitelji zelišč in zeliščarstva in še marsikatero drugo aktivnost bi lahko našteli. Kaj več o opisani temi boste našli tudi še na drugih straneh našega portala.