Naši znani predniki - Janez Žontar Virmašan

Janez Žontar - Virmašan

Foto: Aleš Demšar

Pisati o možu, kot je naš Virmašan, je res težka naloga. Le kako naj opišem vse, kar je storil za našo organizacijo in za nas mlade čebelarje! Bil je čebelar z vsem srcem in vso ljubeznijo, skromen in vedno pripravljen pomagati, kjerkoli je bila pomoč potrebna.

V Virmašah je 5. novembra 1898. leta stekla njegova zibelka. Skromnosti in pridnosti ga je naučil njegov oče, ki ga je kot malikmet in čebelar že v rani mladosti učil ljubiti življenje tako kot je. Prve nauke o čebelah je prejel prav od njega. Vzljubil jih je in jim ostal zvest vse življenje. Še ne osemnajstleten je moral v vojno, iz katere je leta 1918 prišel z ozeblimi nogami, kar mu je pustilo posledice vse življenje. Doma ni bilo dovolj dela, zato se je zaposlil na železnici in je v tej službi ostal vse do upokojitve. Poleg službe, ki jo je vedno vestno opravljal, je našel še dovolj časa za čebelice. Ni bil le čebelar, bil je tudi učitelj. Mnogo je pisal. V Slovenskem čebelarju je objavil nad 80 strokovnih člankov, ki so bili zelo priljubljeno branje, zlasti za mlade čebelarje.

Prvi članek je napisal leta 1926: »Prvi spomladanski izlet«. Ko ga je poslal tedanjemu uredniku Antonu Bukovcu, za objavo v Slovenskem čebelarju, ga je ta zelo pozitivno ocenil. Z lepo, čisto slovenščino in strokovno tehtno vsebino je prekašal marsikaterega izobraženega pisca. Članek je bil objavljen v našem glasilu leta 1927, na strani 71. Priznanje urednika mu je vlilo poguma, da je še naprej pisal in skoraj ni bilo številke, kjer ne bi izsledili tudi prispevek Virmašana.

Že leta 1923 je prevzel vodstvo naše čebelarske podružnice in jo kot predsednik vodil do leta 1936. Od tedaj pa do leta 1963 je bil njen tajnik in blagajnik. Skupaj z Matevžem Vidmarjem in Matijo Mrakom je našo organizacijo nadvse dobro vodil in jo ohranil skozi vse, tudi težke čase naše preteklosti.

Poročil se je leta 1927 in moramo zapisati, da je pri izbiri svoje življenjske spremljevalke imel veliko srečo. Njegova »Matka« ni bila le dobra žena, ampak tudi stalna pomočnica pri njegovih čebelarskih opravilih. Ni se ustrašila, če je bilo treba ogrebsti muhasti roj z visoke hruške; tudi se ni jezila, ko je v slabi čebelarski letini posegel v njeno gospodinjsko zalogo in ji izpraznil vrečico sladkorja, da je ohranil pri življenju svoje čebelice.

Od septembra leta 1926 je vodil tudi opazovalno postajo in podatke iz nje celih dvajset let objavljal v Slovenskem čebelarju. Iz teh podatkov razberemo vse dobre in slabe letine. Zlasti zanimivi so podatki, o porabi in beri medu v posameznih mesecih.

Očetov čebelnjak, grajen za čebelarjenje s kranjiči, je postal kmalu premajhen. Zato je leta 1948 zgradil nov, velik čebelnjak. Ves čas je čebelaril v AŽ panjih; le nekaj je imel eksportnih, od katerih je vsako leto dobival lepe in zgodnje roje. Panje si je vedno delal sam. Tudi marsikateri začetnik je prvi novi panj in navodila za čebelarjenje dobil od njega.

Foto: Aleš Demšar

Za vse zasluge, ki jih je naredil v razvoju čebelarstva, ga je Zveza čebelarskih društev Slovenije 15. 5. 1968 odlikovala z najvišjim čebelarskim odlikovanjem, redom Antona Janše I. stopnje. Naša organizacija (op. Čebelarsko društvo Škofja Loka), pa ga je dne 18. 3. 1968 imenovala za svojega častnega člana. Ob praznovanju sedemdesete obletnice ustanovitve naše organizacije mu je občinska skupščina Škofja Loka podelila spominsko plaketo. Da je bilo njegovo delo visoko cenjeno tudi med vsemi slovenskimi čebelarji, je dokazalo Čebelarsko društvo Ljutomer, ki mu je podelilo priznanje Ivana Jurančiča, Čebelarska zveza Slovenije pa zlato spominsko plaketo. Vsa podeljena odlikovanja in priznanja so le skromen dokaz o njegovem velikem delu za splošen napredek slovenskega čebelarstva.

S tem smo v kratkem opisali, kaj vse je prispeval za nas čebelarje ta skromni a izredno dobri mož, čebelar z dušo in trdno voljo.

Janez Žontar - Virmašan je umrl leta 1986, v starosti 88 let.

Viri: