Slovenci imamo globoke čebelarske korenine. Že J. V. Valvasor je v svoji Slavi vojvodine Kranjske 1689 pohvalno pisal o kranjski čebeli in čebelarjih in med drugim posebej pohvalil našo kmečko medico (medeno vino), ki da je bila boljša od tako imenovane nemške. Danes dobro vemo, da je za izdelavo boljše medice potreben tudi najboljši med, za boljše izkoriščanje čebeljih paš pa tudi boljša pašna čebela. V naših krajih je bila že takrat doma čebela, ki je pozneje dobila tudi znanstveno določeno ime- Apis mellifera carnica, ali kranjska čebela. Vendar je bilo pri nas, kot drugje po Avstriji, podeželsko ljudstvo neizobraženo in podložno gosposki, in se ni moglo veliko ukvarjati tudi s čebelarstvom. Pogoji za razvoj čebelarstva nastopijo šele sredi 18. stoletja, ko oblast prevzame kraljica Marija Terezija.

Čas razvoja in uveljavljanja

Foto: Boštjan Selinšek

Pri nas smo imeli v času Marije Terezije dobre paše in dobro čebelo; na srečo pa tudi izobraženega človeka in čebelarja Petra Pavla Glavarja. Glavar je žrtvoval veliko svojega časa in denarja za razvoj in napredek našega čebelarstva. Ko je leta 1768 prišla z Dunaja sugestija za izboljšanje kranjskega čebelarstva, je Peter Pavel Glavar napisal odgovor, v katerem je podrobno opisal metode dela in pogoje v našem čebelarstvu ter sestavil podroben program razvoja. Predlagal je ustanovitev čebelarskih šol in sprejem ustrezne regulative za razvoj in rast čebelarske stroke. Leta 1776/78 je napisal tudi čebelarski priročnik v slovenščini. Zato verjetno ni zgolj slučaj, da je prav iz tega okolja, v tistem času izšel tudi prvi učitelj čebelarstva na cesarskem dvoru, naš Anton Janša iz Breznice. Janša je napisal dve strokovni čebelarski knjigi na podlagi svojih opazovanj in dela s čebelami. Tako sta bila Glavar in Janša pionirja, ki sta omogočila razvoj in prepoznavnost našega čebelarstva, kar je pozneje povzročilo pohod naše čebele v Evropo in daleč po svetu.

Leta 1857 je baron Ravenegg iz Podsmreke pri Višnji Gori objavil v nemški reviji » Bienenzeitung« prispevek z naslovom »Aus Unterkrain« (Z Dolenjske), v katerem je pisal o lokalni čebeli, ki jo je imenoval »krainische« - kranjska. Kljub nestrinjanju barona Berlepscha, takratne avtoritete v nemškem čebelarstvu, je članek vzbudil veliko zanimanje pri čebelarjih po vsej Srednji Evropi in naročila za kranjsko sivko so v Podsmreko kar deževala. Ti dogodki so pritegnili pozornost ekspertov za proučevanje naše čebele in leta 1879 je Pollmann izdal knjigo, v kateri je pisal o kvaliteti čebel različnih ras in našo čebelo znanstveno poimenoval Apis mellifera carnica - kranjska čebela. Glede na mnenja številnih ekspertov je prišel do zaključka, da so čebele, ki prihajajo s Kranjske, najboljše. Izvozu čebel iz Podsmreke, so sledili še številni naši čebelarji, med katerimi sta bila največja, M. Ambrožič iz Mojstrane in pozneje J. Strgar iz Bitenj. Tako so do I. svetovne vojne izvozili v Evropo in daleč po svetu več 100.000 rojev.

Značilnosti kranjske sivke

Foto: Boštjan Selinšek

Kranjska čebela ima nekaj koristnih značilnosti po katerih se razlikuje od drugih medonosnih čebel. Ima izredno razvit čut za orientacijo. Njen občutek za smer se bolj odziva na obliko kot na barvo okolice. V tem pogledu daleč prekaša italijansko in nemško črno čebelo. Veliko hitreje najde lokacijo gozdnega medenja kot druge rase čebel, tako da je izredno prilagojena za pašo na iglavcih. Kranjska čebela za razliko od drugih, tudi veliko bolj natančno določi smer in razdaljo do kraja medenja. Ker seže z jezičkom bolj globoko v cvet, ima prednost tudi pri nabiranju cvetličnega medu Čebele čiste kranjske sivke so mirne na satju in tudi ne napadajo čebelarja. Zanimivo pa je, da križane z italijansko, ki je sicer tudi mirna, lahko postanejo napadalne šele v drugem ali tretjem kolenu.

Za pridelavo medu sta danes najbolj razširjeni rasi širom po svetu, naša kranjska in italijanska čebela.

Rejski program za kranjsko čebelo in naloge, ki so predvidene za doseganje rejskega cilja kranjske čebele, organizacijsko in strokovno usmerjata in izvajata Čebelarska zveza Slovenije in Kmetijski inštitut Slovenije.

Jože Šnajder