O medu

Skoraj ga ni med Slovenci, ki ne bi poznal medu, verjetno pa bi še našli koga, ki pozna rek, da je najslajše tisto ukradeno. Kako dober je potem šele med, ki je dvakrat ukraden - prvič ga kradejo čebele na paši, potem pa še čebelar čebelam.

Kaj je med?

Foto: Boštjan Selinšek

Barva, aroma in okus medu, so v glavnem določeni z vrsto nektarja pri cvetličnih, oziroma mane pri gozdnih medovih. Ime medu je odvisno od njegove sestave. Kadar je v medu več kot 50% ene vrste, ga imenujemo vrstni med, na primer: akacijev, regratov, kostanjev,  hojev , smrekov itd. Kadar nobena vrsta ne prevladuje, je to mešani med, ki mu glede na izvor pravimo cvetlični ali gozdni med.

Sestava medu

Povprečne vrednosti sestavin v medu so naslednje: sladkorjev 78%, vode 16%, drugih snovi 6%.        Med sladkorji je največ fruktoze 38% , glukoze 31%, disaharidov 7,5% in polisaharidov 1,5%.

Med je idealna hrana, saj glukoza prehaja neposredno v kri in hitro pomaga organizmu pri fizičnih naporih; med tem ko se fruktoza naloži v jetra kot energijska rezerva. V medu je prisotnih veliko različnih mineralnih snovi. Čeprav so prisotne v zelo majhnih količinah, igrajo veliko biološko vlogo, saj skupaj z encimi, vitamini in hormoni vplivajo na razvoj organizma. Več mineralnih snovi je v gozdnem medu. Med vsebuje tudi inhibine, ki zavirajo rast bakterij ali jih celo uničijo - dokazano učinkuje pri zdravljenju ran.

Med vsebuje tudi veliko različnih kislin, ki pridejo v med iz medonosnih rastlin kot iz čebelje ustne slinavke in dajo medu poseben okus in vonj. Tu so še: aromatične snovi, vitamini in  flavonoidi, ki so v majhnih koncentracijah biološko aktivni in za človeka pomembni. 

Kakovost slovenskega medu

Na kakovost medu vpliva več različnih dejavnikov. Najprej so tu pašne razmere kjer čebele nabirajo nektar ali mano. V današnjem času je pomembno, da pasišče ni v kakor koli onesnaženem okolju, in da so na pasišču rastline, ki nudijo kakovosten nektar in mano. Slovenska pasišča nudijo zelo kvaliteten nektar in mano, ker  je v Sloveniji na srečo 70% kmetijsko neobdelanih površin - pretežno gozda, kjer lahko čebele naberejo zdrav nektar in mano.

Foto: Boštjan Selinšek

Drugi dejavnik so pašne čebele. V Sloveniji imamo skoraj izključno našo avtohtono pašno čebelo - kranjsko sivko, ki ima izredno razvit čut za orientacijo in v tem pogledu daleč prekaša italijansko in nemško čebelo. Naša čebela določa tudi bolj natančno smer in razdaljo do kraja medenja in hitreje najde lokacijo gozdnega medenja. Ker z jezičkom globlje prodre v cvetne čaše ima tudi prednost pri pridelavi cvetličnega medu. Tretji dejavnik je čebelar, ki je v celoti odgovoren za kakovost medu. Od čebelarja je odvisno s katero raso čebel bo čebelaril, v kakšnem okolju se bodo pasle njegove čebele in kako bo upošteval pravila dobre čebelarske prakse.

Glede na vidno vlogo naših čebelarjev v času razvoja čebelarstva v Evropi in glede na današnjo  organiziranost slovenskega čebelarstva ter na stalno izobraževanje velike večine slovenskih čebelarjev, je slovenski med - razen mogoče nekaj izjem - v najvišjem kakovostnem razredu.

                                                                                                    Jože Šnajder