Poslikane panjske končnice

Panjska končnica, imenovana tudi čebelnjica ali dovž, je podolgovata pravokotna deščica na sprednjem delu iz desk zbitega panja, imenovanega tudi kranjič. Končnice so iz mehkega, redkeje trdega lesa, visoke so 12 do 15 cm, dolge 21 do 40 cm in 1,1 do 1,5 cm debele. Na sprednji strani imajo spodaj odprtino - žrelnico za izletavanje čebel. Poslikane so z oljnimi barvami.

O čebelnjakih in panjih, zbitih iz desk, pri nas prvi poroča Janez Vajkard Valvasor v svojem delu Slava vojvodine Kranjske, iz leta 1689. Pri natančnem opisu čebeljih panjev ne omenja poslikav, zato domnevamo, da poslikavanje tedaj še ni bilo v navadi. O poslikanih panjsakih končnicah prvi poroča duhovnik Matej Furlan v svojem delu Praktično čebelarstvo (1769 in 1780), kjer čebelarjem svetuje, da naj končnice panjev poslikajo, ker jih bodo potem lažje razlikovali. Naravoslovec Balthasar Hacquet, ki je med letoma 1766 in 1787 potoval po Sloveniji, pa že poroča, da je na Gorenjskem vsak panj na ozki prednji strani poslikan s podobo kake živali, rastline ali svetnika. Iz tega lahko sklepamo, da so panske končnice začeli poslikavati sredi 18. stoletja. Prav iz tega obdobja je ohranjena tudi najstarejša znana končnica, datirana z letnico 1758. Hrani jo Čebelarski muzej v Radovljici, na njej pa je podoba božjepotne Matere božje. Zlata doba te vrste ljudske umetnosti sega v 19. stoletje. Že na prehodu v 20. stoletje se tudi podeželski ljudje začno vse bolj vključevati v strukture industrijske družbe, s tem pa se prične obdobje kmečke samooskrbe z duhovnimi in materialnimi dobrinami počasi bližati koncu. Na kmečkih domovih se začno vse bolj uveljavljati polindustrijsko oblikovani likovni izdelki. Z zamiranjem ljudske kulture, je zamrlo tudi slikanje na panjske končnice.

Pomembno je poudariti, da predstavlja slikanje na panjske končnice izjemo v okviru evropske ljudske umetnosti. Nastalo in razvilo se je na majhnem, omejenem ozemlju južne Koroške, severozahodne Štajerske ter v osrednjem in severnem delu Kranjske, ki ga je poseljevalo le slovensko prebivalstvo.

Z motiviko panjskih končnic se je največ ukvarjal umetnostni zgodovinar, dr. Gorazd Makarovič. Pri pregledovanju končnic v muzejskih in zasebnih zbirkah, je na njih naletel na več kot 600 različnih motivov. Razdelil jih je na cerkvene (Svetniki, svetnice, prizori iz Svetega pisma stare in nove zaveze) in posvetne. Le-te je razdelil se na domišljijske (prizori, pri katerih živali nastopajo v človeških vlogah, smešenje žensk, krojačev, čevljarjev...) in stvarne (razni poklici, gostilniški in lovski prizori, vojaški, zgodovinski in eksotični motivi, razmerja med spoloma...). Iz ohranjenega gradiva sklepa, da so bili med čebelarji najbolj priljubljeni naslednji motivi: Marija v vseh ikonografskih različicah, sv. Florjan, sv. Job ter dvoboj med Pegamom in Lambergerjem. Marija velja za univerzalno zaščitnico in je tudi sicer najpogostejši motiv v slovenskem ljudskem slikarstvu. Podobno velja za sv. Florjana, zavetnika pred ognjem in sv. Joba, patrona čebelarjev. Zgodovinski motiv, ki prikazuje boj med Pegamom in Lambergerjem pa verjetno izvira iz znane ljudske pesmi.

Motive, ki so jih risali na panjske končnice, so slikarji črpali iz zelo različnih virov. V začetnem obdobju, v 18. stoletju in prvih dveh desetletjih 19. stoletja, poznamo predvsem nabožne motive(Marija, Kristusov monogram ter svetnike), ki so se pojavljali tudi pri slikah na steklo, freskah, na poslikanem pohištvu in sodijo v t.i. standardni ljudskoumetnostni ikonografski inventar. Enako velja tudi za redke posvetne motive iz tega časa, kot sta dvoglavi heraldični orel ter dvoboj med Pegamom in Lambergerjem. Le prizor, ko živali besejo lovca k pogrebu in iz tega izpeljani motivi, so bili tudi v Evropi znani že od srednjega veka naprej in prikazujejo t.i. »narobe svet«. V 17. in 18. stoletju pa so se med ljudi razširili preko grafik. V tretjem in četrtem desetletju 19. stoletja so uporabljali na končnicah vse bolj prizore iz Svetega pisma stare in nove zaveze. Za osnovo so služile bakrorezne ilustracijw iz Biblije. Grafike so včasih prekopirane, večkrat poenostavljene, obdržale pa so svojo bistveno ikonografijo in kompozicijo.

V četrtem in petem desetletju 19. stoletja so se na panjskih končnicah utrdili že vsi do sedaj opisani motivi. Med nabožnimi slikami je vse več upodobitev svetnikov in prizorov iz svetniških legend ter cervenih opravil in simbolov. Podeželski slikarji so se zgledovali po slikah in tiskanih vzorih, med katerimi so bile najštevilčnejše prav podobice. Nekoliko drugače so povzemali posvetno motiviko. Za osnovo so jim služile razne tiskane predloge, ki pa so jih spreminjali, pripovedno nadaljevali in si, še posebno v drugi polovici 19. stoletja, izmišljali popolnoma nove motive. To velja za prizore, ko živali nastopajo v človeških vlogah, pri smešenju ženskih slabosti (hudič brusi babi jezik, babji mlin), posmehovanju krojačem in čevljarjem, prikazu Lutra in njegove žene na vozu, človeka ptice in vojaških prizorov. Po predlogah so bili posneti tudi eksotični in pravljični motivi (boj z zmajem, kralj Matjaž, boj s priklenjeno žabo...). Znana je upodobitev obrednega sprejema fantov med moške pri indijancih Mandana, ki jo je naslikal popotnik, pisec in slikar Grega Catlin. Iz knjige slovenskega misijonarja Friderika Barage »Popis navad in zaderžanja Indijanov Polnočne Amerike« (leta 1837), je povzet motiv, kako indijanska princesa Pokahontas ohrani kapitana Jamesa Smitha pri življenju. Tudi domače in divje živali so deloma povzeli po ilustracijah iz knjige Frana Erjavca »Domače in tuje živali v podobah«, iz leta 1869. V večini primerov pa so njihove upodobitve povsem originalne. Takšni so tudi prizori iz vsakdanjega vaškega življenja, prikazi kmečkih in obrtniških del ter razni izjemni dogodki na vasi, ki so jih slikali na osnovi svojih lastnih življenjskih izkušenj.

Na panjskih končnicah se je izoblikoval poseben slikarski slog, ki je hkrati ustrezal podolgovatim majhnim slikarskim ploskvam, ikonografiji in umeščanju panjskih končnic na pročelju čebelnjaka. V pripovednih prizorih je slikar na enotno pobarvanem ozadju narisal ozek pas tal, na katerega je postavil figure in ostali ambient (arhitekturo, drevesa...). Po upodobitvi posameznih figur (svetniki, božjepotna Marija, sv. Družina...), simbolov (Kristusov in Marijih monogram...) ter predmetov (ura, monštranca...) je uporabil tridelno kompozicijo. Na sredini je naslikal figuro, simbol ali predmet, na obeh straneh pa po en cvetlični motiv. Vse toje postavil na ozek pas tal ali pa pustil lebdeti v brezprostorju. Končnico je včasih še z navpičnima črtama razdelil na tri polja.

Končnice so najprej prebarvali z oljno barvo, ki je predstavljala ozadje slike in je bila praviloma vedno svetlejša kot uporabljene figure ali predmeti. Slikarji so nato ploskev poslikali prostoročno ali pa so uporabili šablone. Kako je to delala Marija Pavlič iz Selc, nam po spominih pripovedovalcev opisuje Janez Dolenc: »Delala je sede pri mizi... Pri delu je Micka nosila ruto na glav, pa naočnike na koncu nosu. Nosila je čedno in čisto obleko, še roke je imela kljub svojemu delu vedno čiste. Ko je rabila ploščo (ploščo in kamen so rabili za ribanje in mletje zemeljskih barvnih pigmentov), jo je postavila na mizo in je nastrgala ter zmlela potrebno barvo. Zmleto barvo je s tanko ozko trščico dajala v posodice, dolila nekoliko olja, verjetno lanenega. Dobro je premešala in pripravila čopiče. Za končnice je najprej lepo uglajen les prevlekla s temeljno barvo. Potem je s tankim čopičem nanesla barvo na črtež podobe na papirju. Ta papir je odtisnila na temeljno barvo, potem pa je jemala najrazličnejše čopiče in barve, katere je mešala med seboj in izrisala podobe do konca. Imela je cel kup takih papirnatih vzorcev in naročnik si je lahko izbral motive iz te zbirke«.

Panjske končnice so poslikavali različni slikarji. Po njihovem znanju jih dr. Gorazd Makarovič deli v tri skupine. V prvo sodijo kvalificirani podeželjski slikarji, ki so slikali tudi podobe za podružnične cerkve in so delovali v obdobju od 1770 do 1912. Za njihove risbe je značilna obrisna linija, v rdečem koloritu. Njihobva dela so stilno ploskovita, v obdelavi draperije pa so še ostanki slikovitega plastičnega modeliranja. Pri slikanju oči pa so temni piki za zenico dodali še belo za beločnico, kar pri slikarjih iz drugih dveh skupin ne zasledimo. Največ slikarjev te skupine kaže obrtniško veščino, ki se je najizraziteje izoblikovala v slikarski delavnici Leopolda Layerja v Kranju.

Končnice druge skupine so dela polkvalificiranih kmečkih slikarjev, ki so slikali tudi slike na steklo, freske na kmečkih hišah ter poslikavali znamenja na kmečko pohištvo. Njihova dela so skrajno ploskovita, obrisna risba je preprosta, sklenjena, barvne ploskve so čiste in enotne, ploskve med obrisi so le pobarvali. Dela teh slikarjev datirajo v čas med leti 1829 do 1910 in so večinoma nastala v selški in štajerski slikarski delavnici.

V tretjo skupino sodijo samouki, največkrat čebelarji sami, ki so poslikali le svoje lastne panje. Njihova dela so okorna, največkrat pobarvana le z eno ali dvema barvama, tistima, ki so ju pač imeli. Ta dela niso starejša od druge polovice 19. stoletja, večji del sodi v prvo četrtino 20. stoletja. V zbirkah jih je razmeroma malo, ker se zbiralcem niso zdela vredna pozornosti.

Na Slovenskem je do sedaj znanih okoli 42 slikarjev, ki so poslikavali panjske končnice. Na Loškem so nastajale v podobarski delavnici Štefana Šubica (1820 - 1884) v Poljanah nad Škofjo Loko. Uvrščamo ga med kvalificirano skupino podeželjskih umetnikov. Pri delu naj bi Štefanu pomagal tudi brat Janez Šubic (1833 - 1898), ki naj bi hodil končnice v »štero« slikat celo v ljubljansko okolico. Kasneje sta očetu Štefanu pomagala slikati končnice tudi sinova Janez (1850 - 1889) in Jurij (1855 - 1890).

V drugo skupino kmečkih slikarjev uvrščamo Marijo Pavlič (1821 - 1891), po domače Podnartovčeva ali Blaževčeva Micka iz Selc v Selški dolini, ki je panjske končnice izdelovala prav množično. Slikala je tudi na steklo, poslikavala ure, tabelne slike na lesu in tabelna znamenja. Izučila se je pri očetu Andreju Pavliču, ki je bil tudi kmečki slikar. Uvrščamo ju v t.i. Selško delavnico. Zelo znan je bil tudi podobar Gregor Benedik (1850 - 1923), ki je živel in delal v bajti v Pungertu pri Škofji loki. Poslikaval je pohištvo in slikal nabožne podobe, izdeloval pa je tudi jaslice.

Janez Dolenc v članku »O ljudskih umetnikih v Selški in Poljanski dolini«, omenja še nekatere sliakrje samouke. Babjekov Gašper, doma iz Selc, po rodu pa iz Poljanske doline, je bil sodobnik Marije Pavlič. Po njeni smrti je poslikaval končnice tudi Tone Klemenčič (1844 - 1927), p.d. Plnadarjev Tone iz Železnikov, ki je slikal znamenja in freske ter izdeloval jaslice. V Selcih je živel in delal Janez Janikula, p.d. matiček, najdenec iz Trsta. S to dejavnostjo se je ukvarjal tudi organist in občinski pisar v Oselici, Janez Bajt, ki je bil aktiven predvsem v letih 1880 - 1890. V Leskovici pod Blegošem pa je ustvarjal »podobar in malar« Luka Čeferin (1805 - 1859).

Meta Sterle pa v svoji zloženki »Poslikanje panjske končnice na Loškem« omenja še lučenskega slikarja Matija Bradeško (1853 - 1915), ki je večino svojega življenja preživel v Kranju. Na Srednjem Brdu jih je slikar in rezbar Janez Oblak (? - 1946), slikal le priložnostno. Podobar Ivan Puc (1877 - 1935), po rodu iz Žirov, ki je z družino živel v Škofji Loki, pa je končnice slikal le po naročilu za Ločane in bližnje okoličane. Na Srednjem Brdu rojeni Matevž Miklavčič (1886 - ?), ki je večino svoje mladosti preživel na Volaki, jih je slikal že kot fantič. Poslikaval je tudi znamenja, dokler ni leta 1914 odšel v Ameriko. V Pungertu pri Škofji Loki je panjske končnice poslikaval tudi gozdarski in lovski čuvaj, Franc Peternelj, p.d. Mujovčk, ki je umrl po 1. svetovni vojni.

Glavni kupci in naročniki poslikanih panjev so bili kmetje, zato so se slikarji prilagodili njihovemu okusu. Slike na panjskih končnicah, ko tudi druge zvrsti ljudske umetnosti, izražajo dojemanje sveta kmečkega človeka v 18. in 19. stoletju.

V tem svetu teče čas ciklično in je usklajen z božjim redom. Življenje posameznika se odvija že po naprej ustaljenih obrazcih. Slovek kot osebnost tu ni pomemben, določa ga le njegov družbeni položaj. Na panjskih končnicah imajo tako človeške figure tipizirane obraze. Razlikujejo se po svoji obleki in prikazu dejavnosti, s katero se ukvarjajo. Tako so na primer vaški obrtniki, ki so izhajali iz vrst revnih kajžarjev in gostačev, skoraj vedno izpostavljeni posmehu (npr. polž jih priganja k delu). Otroci, ki v tej družbi niso imeli nobene veljave, na končnicah skoraj nikoli niso upodobljeni. Ženske v glavnem nastopajo v vlogah krivičnic in grešnic, ali pa imajo kakšno drugo negativno vlogo. To je bil svet, močno prežet z religijo, ki pa je imela v vsakodnevnem življenju praktičen pomen: svetniki in Marija so pomagali pri reševanju posvetnih problemov. Skratka, v tem svetu so bile stvari jasne, dvomljivih stvari ni bilo in takšni so tudi motivi na panjskih končnicah.

Mojca Šifrer Bulovec, višja kustosinja v Loškem muzeju Škofja Loka